ELBA – 4.10. do 9.10.2015

Že dalj časa je v meni tlela želja, da bi obiskala ta mali italijanski otok, ki ga obdaja Tirensko morje. Letos se mi je želja izpolnila. Družba osmih pohodnikov se je odpravila na pot  z Stanetom – našim vodnikom, organizatorjem in šoferjem kombija. Iz Slovenije smo izstopili v Novi Gorici, nadaljevali pot po avtocesti skozi Padsko nižino, nato čez Apenine do pristanišča Plombino. Tu smo se vkrcali na trajekt, ki nas je popeljal do pristanišča Portoferario na Elbi.

 

 

 

 

 

 

 

 

V teh nekaj dneh, kolikor časa smo bivali na otoku, smo ga prevozili in prehodili po dolgem in počez, saj je širok le 15 km in dolg 30 km. Otok je zelo gorat, najvišja gora je Monte Capane 1018 m. Na otoku je preživel 10 mesecev svojega izgnanstva tudi Napoleon, kar prebivalci s pridom koristijo v turistične namene. Ogledali smo si večino njegovih objektov in utrdb, ki jih je zgradil v svojem kratkem bivanju na otoku. Na otoku so bili nekdaj rudniki pirita, mineralov in poldragih kamnov. Poznana je tudi njihova keramika. Rastlinstvo je mediteransko, veliko je agav, kaktusov, plutovcev in evkaliptovih dreves. Zanimivo je tudi  žvepleno jezerce, ki ga od morja loči le ozek pas prodnate obale.

 

 

 

 

 

 

 

Večina prebivalstva je naseljena v vaseh in mestecih na hribovitem področju, saj je obala povečini težko dostopna. Morje je bilo čisto in v tem jesenskem času toliko toplo, da je bilo možno tudi kopanje. Prebivalci pa so bolj “nočne ptice”. Zjutraj in dopoldne so ulice kot izumrle. Ko zaide sonce, pa ulice zaživijo do poznih nočnih ur.

Res, da je Elba majhen otok, vendar je na njem veliko zanimivosti in vesela sem, da sem ga  lahko obiskala. K dobremu počutju je veliko prispevala tudi prijetna in pozitivno naravnana družba. Kako smo preživljali naše potepanje, je na ogledu v tem Power pointu: Otok Elba